Hipoglikemija je pogostejša pri ljudeh, zdravljenih z insulinom, predvsem pri tistih, ki imajo sladkorno bolezen tipa 1. Pojavlja se seveda tudi pri ljudeh s sladkorno boleznijo tipa 2.

Huda hipoglikemija je redkejša, vendar močno ogroža življenje. Pri nekaterih ljudeh je zelo pogosta. Pri hudi hipoglikemiji si človek sam ne more pomagati.

Pri blagi hipoglikemiji pa si lahko pomaga sam, saj jo pravočasno občuti ter zaužije primerno hrano ali pijačo.

Pa je res tako?

Morda zgoraj navedena trditev o blagi hipoglikemiji drži v knjigah, vendar hipoglikemijo vsak občuti in doživlja drugače.

Izraz ”blaga hipoglikemija” zgolj pomeni, da si je nekdo pomagal sam, nič pa ne pove o občutkih pri človeku, ki jo je doživel – in taka hipoglikemija je lahko vse prej kot blaga. Povezana je s celim nizom neprijetnosti, kot so: zares slabo počutje, groza, strah, nemir in tudi zadrega ob neljubih življenjskih okoliščinah.

O vsem tem iz knjig ne izvemo kaj dosti, o vsem tem govorijo ljudje, ki hipoglikemije doživljajo. Mnogi imajo izrazit strah pred hipoglikemijo in njenimi posledicami.

Velikokrat ljudje s sladkorno boleznijo zaradi strahu pred hipoglikemijo vzamejo ”vajeti v svoje roke” in enostavno poskrbijo, da imajo višjo glukozo v krvi. Tako so možnosti za hipoglikemijo bistveno manjše.

Pa so take ”vajeti” primerne?

Vsekakor po eni strani človeku s sladkorno boleznijo omogočajo ”preživetje” in izogib neprijetnim okoliščinam, so pa polne tveganja, saj se z višjo vrednostjo glukoze v krvi povečujejo možnosti za razvoj poznih zapletov sladkorne bolezni.

Ljudje s sladkorno boleznijo, pri katerih se še posebej lahko razvije strah pred hipoglikemijo so tisti, ki so v preteklosti imeli zelo slabo izkušnjo, povezano s hipoglikemijo, tisti, ki živijo sami, tisti ki bi lahko izgubili delovno mesto, če bi predpostavljeni izvedeli, da ima njihov delavec pogoste hipoglikemije in tisti ki so tudi sicer zelo v skrbeh glede sebe, svojega zdravja ter vsega drugega, kar se dogaja okoli njih.

Izrazit strah pred hipoglikemijo lahko razvijejo tudi svojci, pogostokrat starši otroka s sladkorno boleznijo, pa zaskrbljeni partner…

Marsikateri partnerski odnos trpi zaradi ponavljajočih hipoglikemij. Partner strah pred ponavljajočimi hipoglikemijami občuti kot breme in večkrat odpove takrat, ko je njegova/njena pomoč najbolj potrebna. Partner in starši postanejo lahko pretirano zaščitniški, kar nekoga, ki doživlja hipoglikemije bremeni, saj se počuti nebogljeno, otrok ostaja nesamostojen, ko se vrstniki že osamosvajajo…in še bi lahko naštevala.

Do pogostih hipoglikemij lahko pride tudi zaradi pretiranega strahu pred poznimi zapleti sladkorne bolezni ob povišani glukozi, ko človek s sladkorno boleznijo uporablja prevelike odmerke insulina in niha med hipo- in hiperglikemijo.

Vsak, ki se boji hipoglikemije naj se temeljito pogovori z domačimi, zaupnim prijateljem, obrnite se na naš tim v ambulanti jazindiabetes ... 

O strahovih spregovorite – to je prvi in odločilni korak za katerega je potrebno največ poguma. Pogum imate - le začutiti ga morate…Srečno!