Sorry, translation still in progress!

Človek s sladkorno boleznijo se ponavadi kar hitro znajde in spoprime s svojo boleznijo, povsem nekaj drugega pa je, kako ga sprejmejo v službi. Ponekod so zelo razumevajoči, drugod pa ne.

Ljudje še vedno presenetljivo malo vedo o sladkorni bolezni in nevednost je tista, ki vzbuja negotovost pri delodajalcu in sodelavcih. Tudi če o sladkorni bolezni ne vedo nič, si mislijo da je sladkorna nekaj slabega in da bodo s takim človekom gotovo le težave, da bo pogosto odsoten z dela in podobno.

Žalostno je, da ima nevednost tako moč.

Ljudem je potrebno dnevno govoriti o epidemiji sladkorne bolezni, ki se že dogaja in ki v naslednji letih grozi še bolj kot kdajkoli. Premalo se gibljemo, jemo nezdravo hrano in najbrž vsi skupaj kar pričakujemo, da nas bo moderna medicina rešila, ko bo to potrebno – pa temu ni in ne bo tako. Moderna medicina lahko le ”pokrpa”, mi sami pa lahko naredimo največ s preventivo in razumevanjem sladkorne bolezni. Če za njo nismo k sreči zboleli sami, imamo nekoga s sladkorno boleznijo v družini, na delovnem mestu...

NE BODIMO NEPISMENI ZA SLADKORNO BOLEZEN.

V Sloveniji je bilo že veliko narejenega na podrocju izobrazevanja mladih, predvsem s tekmovanji o znanju o sladkorni bolezni, a veliko dela nas vse skupaj še čaka...in le tako lahko upamo, da bo z leti na mestu delodajalca nekdo, ki je že slišal za sladkorno bolezen. Še več, nekdo ki razume, da se s to boleznijo lahko dobro in kreativno živi in dela, da ljudje s sladkorno niso nikakršni “bavbavi”, ki so vsak mesec na bolniški – da so to ljudje kot vsi drugi, da imajo svoje sanje, želje, polet, ideje in veselje do dela – ljudje ki bi radi ustvarjali svet.

Ena od zelo pomembnih “etap” v človekovem življenju s sladkorno boleznijo, predvsem pri tistih, ki se zdravijo z insulinom, je obvladovanje hipoglikemije na delovnem mestu. Tu ne bom govorila o pilotih in poklicnih voznikih, kjer zaradi narave dela zakonsko, vsaj v Evropi, ni dovoljeno, da bi ga opravljal nekdo, ki se zdravi z insulinom.

V službi pomaga, da si delo vnaprej organiziramo in poskrbimo za primerne odmore – tako za malico kot tudi za meritve ravni glukoze v krvi. To pa ni vedno mogoče, lahko da smo na sestanku, ki dlje traja, morda tudi na službeni poti – včasih delo tako “povleče”, da pozabimo na čas. Dobro je s seboj imeti kaj za pod zob – nekaj kar vam po izkušnji pri hipi najbolje pomaga, pa obenem ne požene sladkorja tja do neba . V neki študiji pri zaposlenih, zdravljenih z insulinom so ugotovili, da se večina hip zgodi pozno popoldne, proti večeru in ob vikendih, torej sploh ne na delovnem mestu. Moje osebno mnenje je, da je dobro, da vsaj najbližji sodelavci vedo, da se kolega ali kolegica zdravi z insulinom in tudi, da vedo kako z glukagonom pomagati v primeru hude hipoglikemije.

V nekaterih okoljih se zdi morda nemogoče, da bi o sladkorni zaupali sodelavcem – spoštujem tako odločitev, a potem je vse breme na človeku s sladkorno boleznijo. Prav škoda bi bilo, da spričo nezaupanja nekdo “za vsak slučaj raje živi na višjih sladkorjih” in s tem žrtvuje dobro urejenost sladkorne bolezni zaradi bojazni pred hipoglikemijo in pred tem, da bi se “izdal” pred sodelavci.

Vedeti o sladkorni bolezni delavca je pomembno tudi, če delo poteka v izmenah. Seveda si je mogoče insulinsko zdravljenje prilagoditi tudi delu v nočni izmeni, ni pa vedno lahko in gotovo se je z delodajalcem mogoče dogovoriti za primerno rešitev. Vsi smo ljudje: nekdo ima sladkorno bolezen in kdaj pa kdaj doživi hipo, spet ima nekdo drug občasno depresivno razpoloženje, nekdo je nenehno prehlajen ali ima alergijo, spet tretji ima težave z želodcem ali s hemoroidi – vse to bi morali sodelavci in delodajalci razumeti.

Nekdo me je nekoč vprašal: ali je hipoglikemija ozdravljiva? Seveda je, vedno znova in znova – ozdravljiva pa je tudi človeška nevednost – če le hočemo! Veseli bomo, če se boste posvetovali z nami v ambulanti jazindiabetes...