Pogovarjala sem se z Alenko, študentko ki ima sladkorno bolezen tipa 1. Bila je razočarana, pravzaprav jezna.

Zakaj?

Povedala je, da je nedavno kljub znanju ki ga ima in vsem ukrepom navkljub, ponovno doživela hipo – hipa jo je ponovno uspela presenetiti.

Doživela jo je kot osebni poraz, zato je bila še toliko bolj jezna in kar nemočna. Alenka je še povedala, da je včasih nenadoma postala zlovoljna in skoraj napadalna – in sčasoma je ugotovila, da je prav to pokazatelj bližajoče se hipe.

Vendar je bilo sedaj drugače. Hipo je doživela skoraj brez ”alarma” in postala jezna šele po njej – prav zaradi občutka nemoči in nebogljenosti. Saj ve, da jo domači razumejo, prav tako v službi, vendar pa ne potrebuje pokroviteljskega sočutja in trepljanja po ramenih, češ, saj bo bolje…

Vsaka hipe povzroči neke vrste psihološko rano, ki se pogosto ne zaceli do naslednje hipe. Vplete naše najdražje in povzroča stres ter konflikte med zakoncema, starši in otroki, fantom in dekletom, med prijatelji...

Težko je od zakonca zahtevati, da nenehno ”preži”, kdaj bo potrebno ukrepati. Zelo neprijetno je tudi, če se nenadoma zaradi sladkorne bolezni na insulinu nekdo počuti kot otrok, ki mu nekdo drug nenehno pametno nekaj dopoveduje in deli nasvete ali pa celo vceplja občutek krivde za nastanek hipe.

Saj je jasno, da je tako dopovedovanje bližnjega dobronamerno, ni pa prijetno, ker komunikacija ni več taka, kot naj bi bila: npr. v zakonu - kot odrasel z odraslim. Pride lahko do spora in hudih, pikrih besed, ki se jih po hipoglikemiji morda tisti s sladkorno boleznijo sploh ne spominja več, bližnjemu pa je hudo in žalitev boli kljub vsem racionalnim razlagam, da je bila hipa tista, ki je govorila, ne pa mož ali žena.

Nekateri ljudje poročajo, da imajo po hipi na splošno slab spomin, kar jih ovira pri delu. Izgubljajo vsakdanji občutek veselja do življenja. Nemalokrat opazimo, da se sproži žalost, motnje spanja in apetita ter občutek manjvrednosti.

Vse to oteži prav vsak korak tistega dne, najtežje pa postane spopadanje z vsakdanjo ”rutino” vodenja sladkorne bolezni – saj le-ta ne počiva in ne daje niti enega dne odmora.

Vsak človek si v takih trenutkih pomaga na svoj način, ki je zanj ali zanjo najboljši. Morda ne uspemo priti do prezaposlenega diabetologa, je pa mogoče, da pomaga medicinska sestra, otroci s svojo igrivostjo in veseljem do življenja, prijatelji, morda mačka ali pes, ki začuti da je hudo in se nežno privije k nogam…

Če se hipe še posebej ponavljajo bo v ambulanti jazindiabetes kmalu na voljo poseben tečaj o tem, kako izboljšati spoprijemanje s hipoglikemijami. Srečno!